Moj Drugi Porod 2.del

Malo pred 11. uro zjutraj, sem prišla na vrsto za carski rez. Odpeljali so me in začeli s pripravami, mene pa je bilo na polno strah, da sem se začela nekontrolirano tresti. Še dobro da so bili vsi tam zelo prijazni in so me mirili. Najprej sem se morala usesti, da so mi v hrbet vbrizgali anestetik. Moraš biti čisto pri miru, kar je bilo malo težko, saj so se mi noge še vedno na polno tresle. Bolelo ni nič, noge pa so hitro začele postajati mravljinčaste. Operacija se je začela, mene pa je malo zagrabila panika, saj me je bilo strah, da bom težje dihala (ker sem prebrala, da se lahko zgodi) , zato so mi dali kisikovo masko in mi je bilo lažje. Vse skupaj ni bilo tako grozno, kot je bilo mene strah, ampak vseeno je neprijeten občutek, ko veš da te režejo. Bolelo sicer ni nič, vendar vseeno čutiš, da se spodaj nekaj dogaja, sploh ko dajejo otročka iz trebuščka. Ob 11:02 sem že zaslišala prvi jok. Rodila se je Zala. Prinesli so mi jo k obrazu, kjer sem ji lahko dala tudi poljubček, ona pa je ves čas jokala. Nato so jo odnesli, da jo očistijo, vendar so jo kmalu prinesli nazaj. Vprašala me je če mi jo da na prsi, vendar mi je ravno takrat ratalo slabo, tako da so jo odnesli atiju, ki jo je crkljal eno uro in pol (so mu skoraj roke odpadle 😛 ) in menda je skoraj ves čas jokala. (Očitno se je zjokala kar za nekaj časa v naprej, saj zelo malo joka). Ko so me zašili, so me odpeljali v sobo za zbujanje. Nekje po 1,5 uri sem počasi spet lahko začela premikati noge. Okoli 14. ure sem že bila nazaj v sobi.

Grex je rekel, da bo še počakal, da mi prinesejo Zalo, da naredi kakšno sliko, saj so mi pri prvem carskem rezu Evo takoj prinesli, ko sem prišla nazaj v sobo, da sem jo podojila, zato sem predvidevala da bo tudi tokrat tako. Ker je niso prinesli, je Grex rekel da gre domov in pride kasneje spet nazaj. Čez nekaj časa so me vprašali, če želim da mi prinesejo Zalo in tako se je kakšno uro stiskala pri meni in lepo spančkala. Malo mi je bilo čudno, da mi je niso naštimali za dojenje, ampak ona se tudi ni nič pritoževala. No zdaj vem, da verjetno zato, ker se po spinalnem carskem rezu, 12 ur nisem smela premikati, tako da sem lahko samo ležala na hrbtu… to je bilo mojih najdaljših 12 ur. Zdelo se mi je, da je minil že cel mesec, ne pa samo en dan. Ob polnoči je končno prišla k meni sestra in rekla, da se zdaj pa že lahko obrnem na bok…. ampak je itak tako bolelo, da sem se lahko ulegla kar nazaj na hrbet. Pravijo, da naj bi bilo okrevanje po spinalnem carskem rezu lažje, kot če imaš splošno narkozo, ampak pri meni ni bilo tako.

Naslednji dan sem prvič podojila Zalo. Na srečo ni bila taka zaspanka kot Eva, tako da nama je dojenje lepo steklo. Na začetku se je sicer malo pritoževala, ker dojim z nastavkom in se je treba malo pomatrati preden kaj priteče, tako da sva včasih imele malo problemov, ker ni hotela zagrabiti, ampak je potem na srečo vse lepo steklo in je tudi lepo pridobivala na teži. Tokrat je bilo bivanje v porodnišnici dosti lažje kot prvič, ampak vseeno se je zelooo vleklo… sploh noči so bile neverjetno dolge. Je bilo pa fajn, ker sva s cimro prišle na isti dan, skoraj ob isti uri in obe sva imeli spinalni carski rez, tako da sva skupaj odštevali dneve, do trenutka ko smo lahko odšli domov. 

Doma naju je čakala štorklja, šopek rožic in Eva, ki naju je bila zelo vesela, no predvsem Zale… res je super, ker ni nič ljubosumna in ima sestrico zelo rada. Ker je bila Eva kot dojenček (pa tudi sedaj) tako zelo pridna in z njo res ni bilo čisto nobenih problemov (nobenih krčev, neprespanih noči, problemov z zobki…. ) , so mi vsi govorili, da 2x ne moreš imeti take sreče, da se nama bo pri drugi vse povrnilo… no minili so trije tedni in zaenkrat še niso imeli prav, upam da tako tudi ostane 😀 . 

Tukaj, pa si lahko prebereš še o mojem prvem porodu.